Naprej zastava slave

Srečko Krese

Nazaj

Simboli nemških nacionalnih in liberalnih prizadevanj je v letu 1848 zopet postala črna-rdeče-rumena zastava; njene osnove so nastale že 1815. leta. Močna propaganda za združevanje vseh Nemcev v Evropi v no samo državo je prispevala, da so dovolili uporabo zastave z nemškimi barvami. Ta sklep so sprejeli v Frankfurtu, zato je zastava dobila med Slovenci ime frankfurterica. Nemci v mestih na slovenskem etničnem ozemlju so to zastavo obešali, čeprav so bili v manjšini. Ta izziv je zahteval, da so Slovenci komaj teden dni zatem, ko je bila priznana frankfurterica, določili slovenske barve na podlagi barv iz kranjskega grba. Izoblikovali so slovenske kokarde, slovenske zastave pa so spontano osvojile srca vseh Slovencev in zavihrale po vsej deželi. Na vseh pomembnejših krajih v mestih in vaseh so nemške zastave zamenjali s slovenskimi. Te so od tedaj kot belo-modro-rdeča zastava izpričevale narodno prebujenost Slovencev, saj so se vse bolj zavedali svoje narodne pripadnosti.

Ob potrditvi avstrijskega notranjega ministrstva, da veljajo za kranjske barve bela-modra-rdeča, kot jih je določil cesar Ferdinand I. leta 1836, je zavladalo veliko veselje med Slovenci. Po objavi v deželnem uradnem listu je Bleiweis nagovoril zbrano množico:

»Bratje, zadobili smo spet naše stare pravice, zadobili smo jih nakljub peklenskim naporom nemškutarjev; spet se svetijo naše narodne barve pred Slovenijo kakor beli dan. Bratje! Dokler bode le ena kapljica slovenske krvi tekla v naših slovenskih žilah, ne ločimo se več od teh znamenj slovenske narodnosti!«

O teh dogodkih so zapisale tudi Kmetijske in rokodelske Novice 4. oktobra 1848 naslednjo novico:

»Belo-modro-rudeče barve

so po sklepu ministra notranjih opráv od 23. tega mesca poterjene barve kranjske dežele. Ta razglas je pri Ljubljančanih, ki še vedó, dejih je slovenska mati rodila in de jih slovenska zemlja redi, tako neizrečeno veliko veselje obudil, de je bila koj drugi dan, to je, v nedeljo zvečer veselica po celi Ljubljani napravljena. Že davnej ni Ljubljana tako slovesno noč imela, ko je ta bila! Drugo pot bolj bomo natanjko popisali to veselico, in svojim dragim bravcam po deželi tudi povedali, zakaj de nas je to poterjenje starih kranjskih barv tako razveselilo. Danes le tole rečemo: Narod brez narodnosti je teló brez kosti:  vsi pravi Kranjci pa hočejo celo teló imeti: Nemškutarji bi nam radi kosti vzéli, pa n ebo dal! Cesar so nam ustavo dali, de se tudi našimu ljudstvu njegove pravice ne bojo kratile več. In téh pravic se bomo terdno deržali!«

 

Narodni prerod leta 1848 je prispeval k razmejevanju pripadnosti ljudi, ne po deželi bivanja, temveč po narodnosti. Kot večinski narod na Kranjskem so Slovenci stare kranjske barve trdno povezali z narodno pripadnostjo in belo-modro-rdeča je od tedaj izražala narodne barve vseh Slovencev. Ljubezen do tega znamenja se je zelo pogosto izražala tudi pri oblikovanju motivov prvih dopisnic. Spremljali so jih napisi: Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos! Na zdar! Bratje, mi stojimo, kakor zidi grada… in podobni. Motivi različnih krajev in zastava so poudarjali in dokazovali, da so to barve vseh Slovencev in ne samo dežele Kranjske.

Pogosto različno pojmovanje kaj zajeti pod pojmom »Krajnc« in kaj pod pojmom »Slovenec«, je begalo marsikaterega narodnjaka v letu 1848. Naslednje leto je izšel Pravi Slovenec, List za podučenje naroda. V prvi številki, 1. januarja 1849, ima Franc Malavašič članek Ali Krajnc ali Slovenec? V njem je zelo jasno »podučil« narod, kako razumeti oba pojma: na koncu je svojo obrazložitev poudaril še v verzih.

Tudi Simon Gregorčič je posvetil zastavi pesem. Izšla je v Slovanu 5. julija 1887. Spesnil jo je za blagoslovitev zastave Slovenskega delavskega pevskega društva Slavec 10. julija 1887 v Ljubljani, uglasbil pa jo je A. Foerster.

NAŠA ZASTAVA

Zastava naša sveta zdaj nad nami radostno vihraj, vodnica verna bodi nam vedno in povsodi. Ti vôdi nas navdušujoč, mi s tabo pojdemo pojóč na vojsko nekrvavo za doma slavo!

Za dom gorkó ima srce, za delo krepke pa roké, za petje jasna grla ta četa naša vrla. A delo, čut in spev glasan, naj domu služi v trdno bran in rast in čast in slavo pod to zastavo!

Čeprav so slovenske zastave plapolale v belo-modro-rdeči barvi, pa po vsej Sloveniji niso bili vsi prepričani, da so pravilno izbrane, in so menili, da bi morale biti zlato-modro-rdeče. Res je v grbu Kranjske leta 1463 zlata barva namesto srebrne, in sicer na osnovi diplome Friderika III. Ta diploma je bila dana Kranjski kot priznanje za pomoč, ki so jo izkazali kranjski plemiči cesarju 1461, ko je bil oblegan Dunaj. Vse do leta 1806 so ostale barve nespremenjene. Ko je cesar Franc I. odložil krono svetega rimskega cesarstva, so nastale spremembe. Dokončno je spremembe uveljavil njegov sin Ferdinand I. in leta 1836 potrdil prvotne barve v grbu dežele Kranjske. Kranjska je bila ves čas pojem in srce Slovenstva za celoten slovenski prostor. Slovenci so zelo hitro osvojili tudi idejo po identifikaciji deželnih barv Kranjske z barvami za slovensko narodno zastavo. Zaradi starosti grba Kranjske se lahko slovenski narod ponaša z izvirnimi in starimi zgodovinskimi osnovami svojega narodnega znamenja trobojnice v belo-modro-rdeči barvi.

Simboli

Reference

Stare razglednice s slovensko podobo - Naprej, založil Ivan Bonač v Ljubljani leta 1900 ob štiridesetletnici rojstva slovenske himne

Aksiomi

Ideje za privzeta dejstva na katerih se lahko gradi identiteta

Domdesign

Stopite v stik

Domdesign

Zlati

Cert ID: 0001/00001

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
Domdesign, d. o. o.
Matična številka: 3531813000